14Nov

Nikoli nismo razmišljali o tem, koliko pohlepa je v dani situaciji. Kjer je pohlep, je burn-out. Kjer je pohlep, je izživljanje nad drugimi, ker niso dali. Kjer je pohlep, je malica, ki presega prostor v želodcu. Kjer je pohlep, je nenavadno veliko nemiru v človeku. Pohlep ni premica, ki bi si jo želeli. Je krivulja, ki je napačna, pač pa nas loči od tistega bistvenega v sebi. Mindfulness je nekaj, kar nas da v stik s sabo. Je odločitev posameznika, da razvija dušo brez predsodkov do tega, da jo ima. Nihče ni rekel, da bo pohlep dober, pač pa vsi vemo, da je pohlep slab. To ni nekaj, kar je v zavedanju mnogih, je pa v rezultatih v življenju. Trebuhu po petih pivih, ženskah, ki niso regulirane z delom, ki ga opravljajo, ker so premalo doma, pijači, ki ni več obred, pač pa pobeg, odločitvah, ki kopičijo materializem, duša pa ostaja prazna. Nihče ni več vreden, če je v šotoru namesto v hotelu, je pa res, da se iz šotora lahko vidijo zvezde. 

12Nov

V coachingu ni višjega namena, kot da ugotovimo, kdo je naše bonbone. 

To pomeni, da ne vemo vedno, zakaj smo prazni in zakaj nas nekaj boli. V vrečki so naše instantne zadovoljitve, ki pa velikokrat zmanjkajo, ko gre za regulacijo sebe. Na primer, ko se gre na wc s telefonom ali v Mcdonalds na kavo. Nismo več vredni, če smo v mindfulnessu, kolikokrat kaj počnemo, smo pa dobri starši, če to znamo transformirati. Iskreno, je bonbonov danes preveč. So v vsakem naslanjaču, pa še v šoli za malico. Nismo mi več v regulaciji Milke iz Avstrije, kjer je bil bonbon še vrednota, po kateri smo hrepeneli. Danes je v javnosti bonbon na piedestalu. Kjer smo slabi, je v prepoznavanju nezdravih navad. Pridemo do točke, ko se kregamo z nekom, ker je pojedel naše bonbone. Pa se zavedamo, da nam je morda naredil uslugo? 


09Nov

Ko ne rečemo nič, storimo škodo. Odkar delam coachinge, opažam, da starši velikokrat ostanejo tiho. 

Primer moje hčerke Sofije. V letošnjem letu se je mesec dni vračala slabe volje iz šole, kazala je odpor in ni se mogla odpreti, pri čemer sem jo vsak dan spraševala, kaj se dogaja v šoli. Začela sem delati zapisnik vseh izjav, ki jih je učiteljica sporočala razredu. Očitno je bilo, da na mojo hčerko slabo vplivajo. Po mesecu dni sem obema hčerkama dala risati občutke do učiteljice. Presenečena sem ugotovila, da se je ena zatekla k goljufanju, da zadosti visokim kriterijem učiteljice, druga pa je doživljala hudo čustveno stisko, pri čemer je v odnosu do učiteljice narisala le strah in žalost. 

Kot starš imam odgovornost, da spregovorim. S pripravo in pravimi scenariji sem šla v šolo. Učiteljica je pričela s kazanjem s prstom na dekleti. Pri tem sem ostala regulirana. Ko sem bila na vrsti, sem izpostavila incidente, ki so se zgodili v šoli. Čeprav je učiteljica poslušala, ni priznala, da so se dogodki zgodili. Tu se vžge rdeči alarm. Čeprav sem z učiteljico speljala lep pogovor in sem ji dala vedeti, da zaupam v njen pedagoški proces, hkrati pa pričakujem, da bo moj otrok prišel zadovoljen iz šole, sem poklicala še ravnateljico, saj me zanikanje problema upravičeno skrbi. Ravnateljica je podprla mene in dogovorjeni sva za redne stike, da se spremlja počutje deklet v razredu. 

S tem, ko sem spregovorila, sem sprejela odločitev, ki je bila najboljša za moje hčerke.

03Nov


Ko smo v krizi srednjih let, se nenehno dogajajo barantanja. To se navzven sicer ne vidi, a pride do kompromisov, ki niso več dobri za nas. Ko vemo, da smo v krizi srednjih let, se počutimo ponosne, kot da je to nekaj, kar si zasluži športni avto. 

A hkrati je to zelo neregulirano obdobje, ko se začnejo dogajati odhodi iz partnerstev, služb ali pozicij, kar pomeni, da se ne odločamo po namenu za nas, pač pa po odločitvi, ki je za nas najbolj ugodna. 

Nič ni jasno, dokler se ne zavedamo tega, kar pa pomeni tudi odhod s politične funkcije v naslednjem letu ali pa odnos z novim partnerjem v tem. 

Vedeti to vnaprej je težko brez dobrega poznavanja sebe. Umazano igro vsak igra zase, dokler ne pride do samospoznavanja, da nekaj ni za nas. A kaj, ko se redko zgodi, da si vzamemo čas, da pogledamo naprej v vizijo, kar pomeni spoštovanje starosti, vlog, obremenitev ali časovnice. 

03Nov

V poletju, ki se poslavlja sem izkusila težko operacijo. Med okrevanjem v viseči mreži, sem prebrala knjigo Matthewa Mcconaugheya Zelena luč.

Občutki ob tej knjigi so bili mešani, se pa zavedam pomena simbolike. Ko se odločamo v življenju, je izjemno pomembno, da upoštevamo opozorila, tako imenovane rdeče in zelene luči. Ob tem, da sem sama izgubila partnersko vezo zaradi smrti, sem že tako bolj pozorna na rdeče, pa hkrati se včasih odtujimo od sebe in jih ne upoštevamo. Ko se nam posveti lučka na armaturi v avtu, se ustavimo in preverimo, nato pa avto peljemo po potrebi na servis. A kaj, ko ne naredimo tega, ko se nam vžge lučka v glavi. Tam je problem regulacije naših misli, da pridemo do jasnosti in s tem odločitev, ki so bolj v skladu z nami, pa hkrati pomenijo zeleno luč.

Zelena luč je jasna, enostavna, v flowu, brez težkih zamer in odtujitev v odnosih. Rdeča luč je nasprotno težka, odnosi pokajo, izgublja se zdravje, nereguliranost je velika. 

Kdor je šel skozi osebno transformacijo ve, da je zelena luč fluidna in ne pritiskaš nase, medtem ko se vzpenjaš po lestvi s tistimi ljudmi, ki so pravi zate. 

V rdeči luči je najmanj zagona za rast, saj je stresa preprosto preveč, pa hkrati odnosi niso pravi, ne tisti do sebe kot tisti do drugih. 

Ko se torej odločamo v življenju, preverimo lučko na naši armaturi, da ugotovimo, ali se je vžgala in kaj to pomeni za nas. 


29Oct

Ko smo v sedečem položaju, vemo, kam gremo. To pomeni, da se ustavimo in imamo veliko več uvida v to, kdo smo in kaj nas bremeni. 

Imamo kritika v sebi. Ta se nam smeji, nas kritizira, omalvažuje, secira in nam ne pusti spati. Hkrati nam lahko odvzame veselje do dela ali pa celo do življenja, če ga ne znamo omejiti ali transformirati. 

Tu je coaching na najvišjem nivoju, kar pomeni, da se dviguje zavedanje zelo hitro, posebnost mojega coachinga pa je energetsko zaznavanje blokad, kar pomeni razreševanje problematike na višjih nivojih. 

Odgovornost za naše zdravje se skriva v odgovornosti do čutenja drugih, kar pomeni, da nas to lahko brez dobro postavljenih mej obremenjuje ali pa celo kaznuje z izgorelostjo v odnosih. 

Nismo vsi odnosi dovolj dobri, a tisti, ki smo, smo na nezavedni ravni naredili dovolj napredka, da smo pomirjeni s tem, kar smo. 

Kritik je le en del nas, pogosto ostanek iz otroštva, ki ga lahko prepoznamo tekom coachinga. 

28Oct

V šolah se kadi na straniščih, da se regulira. 

Ponavadi gre za zaskrbljujoče dejanje, ki ga učitelj opazi pri otroku. Odgovornost učitelja je, da opazi vedenje, komunikacijo ali vzorec, ki se pri otroku zdi ponavljajoč, hkrati pa je destruktiven v neki nameri do sebe ali drugega. 

Ko učitelj ne opazi znakov, ki kažejo na stisko, to stisko povečuje. Čustva, ki jih učitelj ne zaznava, so povezana s počutjem otroka do šole, učitelja, predmeta ali sošolcev, velikokrat pa se pojavijo na začetku šolskega leta. Odkar sodelujem z otroci, se odkrivajo novi nivoji, pri katerih otrok ne sodeluje do te mere, kot bi lahko. To pomeni, da regulacija v njem ni regulacija miru, sreče, veselja, zadovoljstva, pač pa strahu, žalosti, nemira ali celo poškodbe nezavednega dela. 

Tu se ne znamo postaviti zase v tem pogledu, da spregovorimo, ko se kaj zgodi, otrok pa začuti, da starš ne pove, s tem pa se otroku naredi medgeneracijska travma. Tu se da marsikaj narediti s komunikacijo in posredovanjem coacha, vendar pa ne v celoti na nezavedni ravni, saj otrok pri tem ne sodeluje s staršem do te mere, da bi otrok prepoznal vse. Tu smo strokovnjaki, ki pomagamo.