V coachingu ni višjega namena, kot da ugotovimo, kdo je naše bonbone.
To pomeni, da ne vemo vedno, zakaj smo prazni in zakaj nas nekaj boli. V vrečki so naše instantne zadovoljitve, ki pa velikokrat zmanjkajo, ko gre za regulacijo sebe. Na primer, ko se gre na wc s telefonom ali v Mcdonalds na kavo. Nismo več vredni, če smo v mindfulnessu, kolikokrat kaj počnemo, smo pa dobri starši, če to znamo transformirati. Iskreno, je bonbonov danes preveč. So v vsakem naslanjaču, pa še v šoli za malico. Nismo mi več v regulaciji Milke iz Avstrije, kjer je bil bonbon še vrednota, po kateri smo hrepeneli. Danes je v javnosti bonbon na piedestalu. Kjer smo slabi, je v prepoznavanju nezdravih navad. Pridemo do točke, ko se kregamo z nekom, ker je pojedel naše bonbone. Pa se zavedamo, da nam je morda naredil uslugo?