Ko spregovorimo

Ko ne rečemo nič, storimo škodo. Odkar delam coachinge, opažam, da starši velikokrat ostanejo tiho. 

Primer moje hčerke Sofije. V letošnjem letu se je mesec dni vračala slabe volje iz šole, kazala je odpor in ni se mogla odpreti, pri čemer sem jo vsak dan spraševala, kaj se dogaja v šoli. Začela sem delati zapisnik vseh izjav, ki jih je učiteljica sporočala razredu. Očitno je bilo, da na mojo hčerko slabo vplivajo. Po mesecu dni sem obema hčerkama dala risati občutke do učiteljice. Presenečena sem ugotovila, da se je ena zatekla k goljufanju, da zadosti visokim kriterijem učiteljice, druga pa je doživljala hudo čustveno stisko, pri čemer je v odnosu do učiteljice narisala le strah in žalost. 

Kot starš imam odgovornost, da spregovorim. S pripravo in pravimi scenariji sem šla v šolo. Učiteljica je pričela s kazanjem s prstom na dekleti. Pri tem sem ostala regulirana. Ko sem bila na vrsti, sem izpostavila incidente, ki so se zgodili v šoli. Čeprav je učiteljica poslušala, ni priznala, da so se dogodki zgodili. Tu se vžge rdeči alarm. Čeprav sem z učiteljico speljala lep pogovor in sem ji dala vedeti, da zaupam v njen pedagoški proces, hkrati pa pričakujem, da bo moj otrok prišel zadovoljen iz šole, sem poklicala še ravnateljico, saj me zanikanje problema upravičeno skrbi. Ravnateljica je podprla mene in dogovorjeni sva za redne stike, da se spremlja počutje deklet v razredu. 

S tem, ko sem spregovorila, sem sprejela odločitev, ki je bila najboljša za moje hčerke.