Pri uporabi AEQ metode, sem ugotovila, da je biti v kortizolu na cesti izjemno nevarno.
To pomeni, da smo takrat v tunelskem vidu. Izjemno pomembno je, da se tega zavedamo, kar pa ne pomeni, da se vedno ustavimo.
Ta izziv je v marsikaterem moškem, ki preživi veliko časa na cesti. Ko se kortizol nabere v tretjem očesu, je problem veliko hujši kot sicer.
To pomeni, da ne vidimo širše slike, kar pomeni, da lahko skoči otrok na cesto z desne, mi pa ga ne vidimo, ker smo v levi.
Izjemen pogled na življenje je to, da se znamo zregulirati s cesto. To niso le veščine, pač pa kritika sebi, ko se odpravljamo na pot z veliko stresa.
Ni problem v kortizolu kot takem, kot pa v njegovem delovanju na naše zavedanje okolice. Ko se nereguliramo pravočasno, ogrožamo ostale potnike v avtu.
Tu nismo sami, ker imamo tehnike za regulacijo in podporo coacha.
Slika iz gostovanja na podcast ZaLife, kamor sem se morala pripeljati v zgodnjih urah, kamera pa doda dodaten stres, kar je pomenilo vsaj uro regulacije.
