Ko želimo narediti spremembo v življenju, je najtežje pravzaprav ostati tam, kjer si in razmisliti, kam si želiš priti. Največ je tistih, ki si želimo, pač pa je malo tistih, ki kaj naredimo.
Nekoč je nekdo rekel, da me ima rad. Daleč od osebe sem, ki je bila takrat v taki volji do življenja, da bi lahko zmagala vse bitke. Po operaciji nisem več ista, sem pa v meni nadaljevala razvoj do te mere, da sem malo posebna. Nekaj nas je na tem svetu, ki se trudimo za dobro ljudi, malo pa jih je takih, ki nočejo sprejeti, da se je svet spremenil. Ni več dobrote ali pa je tam, kjer ni zaželena. Več je manj. Manj je manj. Več je tistih, ki ne damo, manj pa tistih, ki zares znamo. Ni več vredno biti mama, kot sem si vedno želela, je pa vredno biti coach z namenom pomagati ljudem. Vedno nisem happy, sem pa vedno v stiku s sabo, kaj potrebujem, in to je nekaj, kar želim dati mojim strankam. Nekoč sem mislila, da smo vsi enaki, ker se trudimo preživeti v tem svetu, zdaj pa si mislim, da smo eni taki, ki si želimo svet spremeniti, pa se nam ta ne uklanja, ker je v razvoju sveta napaka. Tam je tisto, kar je napačno v vseh nas. Imamo zlomljenega človeka za šibkega. Ni več vreden, ker se je zlomil. Pač pa je nekaj posebnega v tistem, ki zlom preživi do te mere, da zraste, ne glede na to, kaj ga prizadane. Smo tisti, ki smo mali, pa bi taki tudi ostali, ker v velikih pogosto ni več mane. Tam se je odločiti za to, kar je prav, neverjetno težko. Včasih mali naredimo šov, zato da nas kdo vidi, a za zidovi doma je šepet tistih, ki so priča zlomu in so zato največ vredni, ker ti stojijo ob strani, ne glede na to, v kakšnem stanju si. To je več vredno kot katerikoli šopek rož s strani pametnih odločitev zate, ko se nekdo spomni, da si morda pa mala zloba zato, ker ti je hudo. Kot starš neizmerno čutim svoje otroke, to je koherenca srca, ki se nikoli ne konča. Ko se ustavim, jih začutim in so dobro. Smo pa nastali iz zlomov, ki niso več težki, ko iz njih naredimo smisel. Ni več vredno to, kar imaš, ampak kdo si, ko se človek ob tebi zlomi.