Beseda ‘MEJA’ pri marsikateri izmed nas sproži neprijetne občutke, kot da gre za nekaj slabega. Tipična predstava o mejah je namreč, da meje ločujejo, da smo neprijazne ali morda sebične, če jih postavljamo. A vse je odvisno od tega, kako postavimo meje in kako jih sporočamo. Če to znamo narediti na prijazen, spoštljiv in miren način, z mejami pravzaprav vzpostavimo bolj avtentične, globlje in zdrave odnose. Najprej je pomembno, da vemo, kaj pravzaprav naše meje so.
Naše meje so naši OBČUTKI, POTREBE in OSEBNA REALNOST. Z mejami tudi kažemo drugim, kako naj ravnajo z nami. Hkrati pa so tudi priložnost, da nas nekdo zares sliši, vidi, razume.
Za vse odnose, službene in private, je zelo pomembno, da imamo meje. To pa pomeni, da moramo biti v dobrem stiku s sabo tudi v družbi drugih. Najlažje je slišati sebe v mirnem, sproščenem stanju, med meditacijo ali kakšnim ročnim delom, toliko težje pa, če smo ves dan obdane z ljudmi, hrupom, informacijami, mnenji drugih. Zato pri postavljanju mej najprej delamo na STIKU S SABO.
Šele, ko zares vemo, kaj so naše meje, želje in potrebe, lahko začnemo delati na izražanju teh. Stik s sabo lahko izgubimo že v otroštvu in imamo posledično celo življenje težave pri postavljanju mej. Lahko smo odraščale v družini, kjer starši niso bili stabilni ali prisotni in smo postale prezgodaj odgovorne, vedno pozorne na obnašanje starša ali v stalni pripravljenosti, kaj bo narobe. Kot odrasle se zato rade razdajamo, delamo stvari namesto drugih, težko rečemo ne, se vtikamo v življenja drugih, rešujemo. Pod bremeni vsega pogosto pregorevamo in imamo čustvene izbruhe.
Lahko pa smo odraščale s stabilnimi in prisotnimi starši, ki pa niso zaznavali naših čustvenih potreb, nismo bile deležne dotika, pohvale, izrazov ljubezni, morda smo morale postati prehitro samostojne. Kot odrasle imamo zato lahko premočne meje, v smislu, da želimo narediti vse same, težko zaprosimo za pomoč, tvorimo bolj površinske odnose, težko pokažemo ranljivost. Pod bremeni se prav tako rušimo, a v tem primeru v sebi nosimo tihe zamere.
Če delamo veliko z ljudmi, ali imamo poklic, kjer pomagamo ljudem, zdravimo, je nujno, da postavljamo meje tudi empatiji. Lahko imamo težave na tem področju in pogosto izgorevamo, še posebej, če že od otroštva prevzemamo probleme drugih nase. Če rade pomagamo, si zapomnimo, da s popravljanjem napak drugih ali “odnašanjem riti” nekomu, tej osebi delamo škodo, saj se ne bo naučila osebne odgovornosti.
Pogosto pa izgubimo stik s sabo tudi zaradi prevelike prilagoditve v šoli, družbi, veliki družini ali kasneje v večjem kolektivu. Kjer je malo prostora za individualnost, izražanje sebe, osebne potrebe, se meja med nami in drugimi pogosto zabriše do te mere, da žrtvujemo del sebe. Meje so zato nujne, saj z njimi upoštevamo sebe, kar vodi v sklepanje kompromisov in ne žrtvovanje.
Pogosto nas pri postavljanju mej blokirajo strahovi in negativna prepričanja. Lahko imamo prepričanja, da nismo dovolj vredne, da postavimo meje, da meje pomenijo konflikt, da si moramo meje zaslužiti, da bomo neprijazne ali da nas bodo ljudje zavrnili, če izrazimo naše meje.
Nujni del procesa učenja postavljanja mej je zato tudi ta, da OZAVESTIMO TA PREPRIČANJA, JIH REPROGRAMIRAMO V NOVA IN PODKREPIMO Z DOKAZI. Enako delamo tudi s podzavestnimi STRAHOVI na tem področju.
Lahko smo v preteklosti že kdaj izrazile svoje meje, pa smo bile kaznovane, ignorirane, neslišane ali pa nam je bilo dano vedeti, da smo slabe osebe, ko to naredimo, zato se bojimo spregovoriti.Z mejami se srečujemo na različnih področjih in poznamo tudi različne tipe prestopanj mej. Lahko meje prestopamo same, na primer z nezdravimi navadami, neprimerno komunikacijo, prekomernim delom, odvisnostjo od ekranov in spletnih medijev, skrbmi in strahovi, lahko pa jih prestopajo drugi. To, da so naše meje prestopljene, nam signalizira naše počutje: tesnoba, pregorevanje, čustveni izbruhi, otopelost, kronična utrujenost, bolezen, občutek stalnega pritiska in stresa, tihe zamere.
Pomemben del pri postavljanju mej je ta, da se naučimo IDENTIFICIRATI NAŠE OBČUTKE IN PRESTOPANJA. Naše meje v službi ali pri poslu so na primer prestopljene, če prevzemamo preveč dela, če dovolimo, da kdo nespoštljivo govori ali ravna z nami, če kršimo časovne meje namenjene delu, če nam nekdo ves čas nepovabljen vstopa v pisarno, če ne postavimo meje naročniku z nemogočimi roki ali če ne upamo ali pa ne smemo izraziti svojega mnenja na sestankih. V zasebnem življenju lahko prestopa naše meje otrok, ki nas izsiljuje, partner, ki nas ne posluša ali starš, ki se vtika. Največkrat se na to odzovemo z jezo, čustvenim izbruhom, prepirom ali zamero. Nič od tega pa ni zdravo za nas ali naše odnose, kot zgled pa tudi ne za naše otroke.
Lahko so prestopljene naše čustvene, mentalne, fizične, materialne, časovne, intimne, duhovne meje ali meje zasebnosti.
Pogosto tudi nismo v stiku s sabo in ne upoštevamo naših časovnih mej, kar pomeni, da preveč hitimo na nekem področju življenja (z dosežki, okrevanjem, razvojem, rastjo...), za to pa trpi neko področje našega življenja. Lahko tudi ne znamo postaviti meje preteklosti in težkim izkušnjam, zato te še vedno oblikujejo naše življenje danes v smislu zamer, prepirov, težkih čustev, stresnih misli, negativnih prepričanj.
Veliko težav z mejami in izgorevanjem imamo lahko tudi zaradi slabe organizacije dela in časa, zato je pomembno, da uporabljamo tehnike, ki nam pomagajo pri optimizaciji dela. Ko znamo dobro postavljati meje, sprejemamo odločitve iz mirnega prostora in ne hitenja, kaosa, reakcije.
Velikokrat šele za nazaj vidimo, kdaj so bile prestopljene naše meje, zato je delo na preventivi in samozavedanju ter učenje postavljanja mej tako pomembno, saj potem znamo upoštevati sebe v določeni situaciji, ko se ta zgodi.
Pogosto pa nam manjka SAMOZAVESTI in NOTRANJE MOČI, da bi postavile meje, zato v procesu učenja mej delamo tudi na tem.
Eden ključnih korakov pri učenju postavljanja mej je KOMUNIKACIJA. Ko enkrat osvojimo tehniko sporočanja mej, se znamo pripraviti na pomembne osebne pogovore (tako kot na pomembne sestanke), da jih izpeljemo samozavestno in opolnomočene. Naučimo se postavljati meje po korakih, potrditi namene drugih, izraziti in obrazložiti svoje meje ter uspešno finalizirati pogovore. Ko to počnemo na miren, spoštljiv in prijazen način, na drugi strani pripravimo človeka, da začne upoštevati tudi nas in zmanjšamo možnost, da gre v obrambo ali napad. Pomembno vlogo pri tem igra tudi VIZUALIZACIJA, za primere težavnih oseb, za katere že vnaprej vemo, da se bodo uprle našim mejam, pa se naučimo POGAJANJA.
Postavljanje mej je torej proces, veščina, ki se jo naučimo. Ko jo enkrat znamo, jo lahko uporabljamo na vseh področjih življenja. Ta veščina nam spremeni življenje, saj z njo:
Ko enkrat obvladaš to veščino, ti postane POSTAVLJANJE MEJ LAHKOTNO!
Če bi se rada naučila dobro postavljati meje, tule najdeš moj coaching paket za postavljanje mej:
https://www.lepamama.com/trgovina/coachingpaketzapostavljanjemej
ZAUPAJ MI, UPAJ SI IN NAREDI SPREMEMBO!