Imam dvojčici. Reševali sta test pri matematiki. Čeprav sta šele v prvem razredu, je učiteljica dala 3 minute na voljo za reševanje računov. Odštevala je čas s peščeno uro.
Ena izmed mojih punc dela stvari hitro in ji čas ne pomeni pritiska. Včasih je zato površna, ji pa matematika gre, zato ni naredila napak. Druga si rada vzame čas, je natančna, rada pregleda stvari, ker ne mara napak. Matematika ji ni ljuba, odlično pa riše. Ta je imela pri reševanju tega testa veliko težav, saj je bil pritisk prevelik in ni imela časa za pregled. Naredila je kar nekaj napak in prišla domov vsa objokana. Pogovorila sem se z njo o tem, kdo je ona, v čem je dobra in kje zna imeti težave. Želim si, da se dobro pozna, da bo v življenju znala postaviti meje sebi in drugim in bo ostala v stiku s sabo. Hkrati letom primerno delava na obvladovanju stresa, meditaciji, dihalnih vajah, učiteljici pa sem tudi skomunicirala njene težave, da bodo bolj upoštevane njene individualne potrebe.
Kaj se namreč zgodi, če izgubimo stik s sabo že v otroštvu?
Lahko imamo kasneje v življenju težave s postavljanjem mej v življenju, ker smo se morali v določenem okolju preveč prilagoditi. V velikih razredih, družinah, kolektivih in skupinah ni veliko prostora za individualnost in osebne potrebe. Želje in meje so pogosto podrejene skupinskemu delu. Ker tako izgubimo sebe zaradi prevelike prilagoditve, imamo lahko težave s postavljanjem meja.
Kako se to kaže?
Z dobro postavljenimi mejami, poznavanjem sebe, dvigom samozavesti in pravimi komunikacijskimi veščinami lahko zaživimo življenje po svoji meri. Delo na tem se začne že v otroštvu. Pomembno je, da smo mi zgled otroku pri tem in da to učimo tudi svoje otroke.